Padaš v meni

Neopazno,
ko zaspiš,
odhajam stran,
z jutrom grem iz sobe.
Oddaljujem
se po prstih, brez glasu.
Padaš v meni,
padaš v želji,
da navaden dan
zamenja tak, ki spremeni
vse, kar si.
Čez hodnike
zadržujem dih — jokajo tla —
slišiš skozi stene;
me pokličeš,
ravno, ko odklenem vhod
s ključi, ki jih hočem
imeti le zase,
ko navaden dan
postane tak, ki spremeni,
kar predolgo bledi.
Brez besed je,
lahek kot prepih objem,
nič mi ne pomeni,
če z njim pokrivaš
me čez rame,
ko bedim.
Veš, da kmalu
bo konec,
da bom groba,
brez misli,
ko navaden dan
zamenja tak, ki to več ni.
Ga ne čakam preveč?
Najde me za frontami.
Najboljši padejo tam.